»Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem?«

»Sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno.«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Vedno računam, da bodo bralci sodelovali z mano. Tudi biti dober bralec je neke vrste umetnost: v branje moraš vložiti energijo, vključiti lastna čustva, občutja in spomine – celo življenje.«

»Zaradi Besede sem jo sovražil, zaradi Ti si moja ljubezen sem jo imel rad. Imela je nekaj, kar me je navduševalo, imela je tisto, čemur pravimo 'personality', osebnost.«

»Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo.«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«